Avtor: Robert Inhof funkcija: neznana vloga Robert Inhof

»V sodobni hiperprodukciji vizualnega, ob kateri se človeku zdi, da je podoba živa edinole takrat, ko je narejena na elektronskih zaslonih, če se venomer premika, blešči, utripa in na vse možne načine, tudi s pomočjo ravno tako kričavih zvokov in bolj ali manj nesmiselnih sloganov, agresivno opozarja nase, Gnamuševe slike zdijo kot samotarski relikti preteklosti.«

»Biti moraš izjemno izučen slikar, da lahko dosežeš tak učinek. To niso prezrcaljene slike, to so obrnjene slike, kot igralne karte, temu se je reklo slike skrivalnice.«

»Hiperrealizem je slog velemesta in kot takšen predvsem ameriški.«

»Mesarič, ki dosežkov ameriških slikarjev takrat ni poznal, saj ni mogel videti ne originalov ne umetniških reprodukcij, je do svoje različice hiperrealizma prišel spontano in neodvisno od ameriških umetnikov, ki so s hiperrealizmom kljubovali predvsem tamkajšnjemu abstraktnemu ekspresionizmu in konceptualizmu.«

»Včasih prihaja ta izraz do takih konceptualnih rešitev, kjer je sama ideja ali koncept pomembnejši od samega umetniškega dela, kot vidimo na tej razstavi. V sklopu celotnega opusa imamo vedno občutek te nehomogenosti, a ko gledamo ta opus nazaj, vedno zasledimo neko logičnost, ki pa je vedno časovno zamejena.«

»V Šušnikovem adrenalinskem in napetosti polnem iskanju ter prikazovanju življenja barve lahko vidimo, da si prizadeva to specifično življenje izkusiti, predstaviti in razširiti do njegovih skrajnih meja.«

»Slikarstvo za Šušnika pomeni dolgo, prijetno in hkrati izjemno nevarno ter suspenza polno potovanje skozi presečišča različnih časov, pri čemer ne išče ene, temveč hkrati dve temeljni prasliki ali paradigmi, ki sta zajeti v eni sami sliki.«

»Videti je namreč, kot da slika, ki se neprenehoma spreminja in transformira, ni ena, temveč sta dve, pri čemer je druga slika vedno negacija prve.«